Odkrit razmislek v situaciji globokih težav.  Tu, nedaleč od nas, a vedno bliže, zaznavamo svet, ki se premika. Problem je, da ne zaznavamo še v celoti razsežnosti problema: uporabljamo definicije kot priseljenci, migranti, begunci in te besede pričajo o naši usmiljenosti in človeški participaciji, vendar nobena od teh ne nudi pravega merila ter hkrati smisla tega, kar se dogaja. V prvi vrsti gre za beg prebivalstva pred vojnami, ki pretresajo njihove dežele, toda tudi če bi te vojne nenadoma prenehale, se beg iz tistih dežel ne bi zaustavil iz ekonomskih in ekoloških razlogov. Zato tudi zahteva po miru ne zadošča za razumevanje tega, kar se dogaja.

Poglejmo v našo zgodovino. Številke so sicer vprašljive, vendar po enotnem mnenju zgodovinarjev je po drugi svetovni vojni kar 20 milijonov Evropejcev tavalo od enega kraja (starega) do drugega (začasnega, a vsekakor novega) in tako naprej do stalne namestitve. Če dobro pogledamo, se je to v drugačni obliki dogajalo v zadnjih 25 letih, tokrat v obliki usvarjanja novih držav in z izbruhi starih in novih nasprostev, celo državljanskih vojn (prav u, na našem hišnem pragu). Na križišču med Evropo, Azijo in Afriko, ki ga predstavlja Mediteran, se to dogaja v neslutenih razsežnostih.

Pri tem so potrebne politične izbire in ne dobrosrčnost. Potrebni so subjekti, ki so zmožni teh izbir: tu je srž evropske krize in smo pri drugi točki. Nisem ravno prepričan, da nam govoriti o preporodu fašističnih oblik pomaga orisati in razumeti ta pojav, kajti isto se dogaja v državah s preizkušeno demokracijo in razvojem, kot so severnoevropske socialdemokracije ter bivše socialistične države. To nam seveda pove, kako poguben je bil “socializem”, ki je bil nesposoben, da bi v 40 letih (v SZ v skoraj 80 letih) izkoreninil fašistične ideje. Toda, če se isto dogaja povsod, potrem gre razmišljati, da kombinacija med ekonomsko krizo, kulturnim obubožanjem in strahom pred prihodnostjo ne vodi naprej, temveč daleč, daleč nazaj, v na videz sigurno zaklonišče, iz katerega so in ostanejo “sovražniki” izključeni.

Tretja točka adeva Italijo, ki se ne uspe izvleči iz krize in kjer je politika vsak dan v težavah. Spričo izbir, ki iščejo bližnjice za izhod iz neskončne krize predstavništva, smo se znašli pred referendumom in bomo v zvezi s tem v celoti izpolnili svojo dolžnost, vendar bodimo pozorni na dejstvo, da tudi z referendumom – z razliko od leta 2006 – ne bomo dosegli take tudi politične koalicije, ki bi bila sposobna vladati ali ki bi služilakot osnova za vladne izbire. Tudi zato se je treba potruditi v referendumu, vendar ob ohranitvi avtonomnega, nam lastnega profila, ki ni samozadostnost, pač pa sposobnost razlikovanja med ustavno in vladno ravnjo. Mi nismo politična stranka, želimo pa ob nujni obnovi predstavljati kontinuiteto temeljnih vrednot skupnega prizadevanja v tej konkretni državi. Od tem dalje, od Ustave naprej, se mora razvijati svobodna in demokratčna politična dialektika, ki ne predstavlja pomiritve, pač pa je lahko močen kontrast med različnimi perspektivami. Nekatera stališča kritizirajo politične izbire, češ da oškodujejo Ustavo: če bi popustili na tej točki, bi pomenilo, da je legitimno samo tisto, “kar nam je všeč”, medtem ko je vse ostalo proti Ustavi. Takšno gledanje smatram za zgrešeno in celo škodljivo.

Zavedati se moramo, da je treba na novo vzpostaviti neko osnovo idealov in vrednot in izhodišče tega je Ustava in vse tisto, kar jo je omogočilo – Odporništvo, Osvoboditev, Republika. Povratek fašističnih in nacističnih pojavov si lahko razlagamo z ošibitvijo ustanovnih mitov sodobne Italije in to se mi zdi bistveni problem. Nobena država in nobena skupnost ne more ne imeti ustanovnih mitov. Zakaj je toliko ljudi, ki menijo, da bodo te mite našli v najbolj zakrknjeni desnici? gre za neko stalno in nedokončano iskanje, za bojno polje. Vsi mislimo na 14. julij v Franciji in leta in leta smo zatrjevali, da bi želeli, da bi 25. april postal neke vrste 14, julij. Toda, mar veste, po kolikem času je to nastalo v Franciji? Od tistega 1789 je bilo potrebnih 90 let in vmes so bili teror, Napoleon, vsaj tri velike evropske vojne, tri državni udari ter dve ali tri reazlične verzije Republike in Ustave. Poudariti želim, da je pot pač dolga. In gre za neko pot resnice, pri čemer se ne naslanjamo na udobne pozicije: podoba sveta, kjer so vsi dobri, proti nekemu svetu, kjer so vsi hudobni, ni verodostojna, in če so bile na moji strani napake in tragedije, je moja dolžnost, da to odkrito povem,  če ne želim, da se mi bo pozneje to maščevalo. Sodelovanje med deželami, ljudstvi in raziskovalci ne služi razkrivanju formalnih in uradnih resnic, temveč služi za skupno delitev naporov pri rekonstrukciji stvari, kakršne so dejansko bile in ne kakršne bi se nam bolj splačale.

Tudi zato smo postavili kot glavno točko kongresa potrebo, da bi zgradili resnično antifašistično državo. Obstajajo zakoni proti fašizmu, razsodbe pa nihajo: res je, da ni lahko potegniti ločnico med svobodo izražanja in apologijo, toda konkretna dejanja je lažje opaziti in obravnavati. To je treba zahtevati ob vsaki napovedi ali izvedbi manifestaciji obritoglavcev z rimskimi pozdravi, zahtevati je treba od državnih organov, od demokratičnih in javnih oblasti, da ukrepajo brez plahosti in oportunizmov, ko se podeljujejo “ekumenske” in dvoumne nagrade in priznanja. Prav tako ne smemo gledati izključno na vsemogočnost zagodovinske vede, ki se mora sicer vselej uveljaviti,  pač pa tudi na to, da če kot zgodovinar obravnavam neko manifestacijo Case Pound, ne delam usluge zgodovinski resnici, temveč kot sogovornik legitimiram Caso Pound. Z lastno doslednostjo, z doslednostjo politike, s stalnim sklicevanjem na čistost pozicij. Na ta način bomo v nasprotju s fašističnimi manifestacijami. Preseneča me, kadar poslušam teme in fraze, ki sem jih slišal v sedemdesetih letih, ki jih lahko obnovim z besedo militantni antifašizem: ne funkcionira in povrh že vemo, kako gre lahko končati, ne ravno dobro. Zadnji primer je ta nenadni spomin na “Ardite del Popolo”, kajti če bi se posnemalo jihovo početje, bi se fašizem v Italiji nikdar ne stabiliziral. Zgodovinska revščina, a hkrati, kar je huje, odkrit nasvet, da bi ne ponovili napake pred skoraj sto leti. Kaj tedaj? Naj se današnjemu fašizmu zoperstavilo s silo? Mislim, da ni treba nadaljevati, zdi se mi jasno, kakšne bi bile posledice in to naj zadostuje.

Nadaljujmo z našim delom zgodovinskega proučevanja, s prepričano izbiro sistema vrednot, na avtonomen način spričo različnih in včasih nasprotujočih si političnih stališč. Smo v igri za referendum, smo v igri glede na vseh področjih civilnega sožitja in razvoja bistvenih pravic, smo v igri za prenovitev in spremenitev naše države in njenih institucij, smo v igri, da bi razvili prijateljstvo in sodelovanje med narodi, začenši s tistimi, ki so nam najbliže in s katerimi smo delili tudi dramatične trenutke. Prav ob njihovi bližini smo se naučili, da drugačni zorni kot lahko vsem,nam in njim, pomaga pri skupni gradnji poti varnosti in civilizacije.