Ta kratka/dolga leta, ki nas ločujejo od prejšnjega tržaškega kongresa VZPI-ANPI, so bila polna dogodkov, a tudi polna dela. Sedaj se lahko spomnimo le nekaterih trenutkov dejavnosti, v katerih smo sodelovale v letu 2015.   Lani smo praznovali 70-letnico osvoboditve izpod nacifašizma po vsej Evropi in tudi v Italiji in v Trstu. Bilo je tudi leto, ko so ob 70-letnici praznika osvoboditve 25. aprila potekale številne proslave, zborovanja, razprave, pri čemer ni bil pozabljen prispevek žensk pri osvoboditvi izpod nacifašizma.

Lanskega oktobra in novembra sta potekali dve pomembni vsedržavni zasedanji o Obrambnih skupinah žensk (GDD): 7. oktobra na pobudo UDI (Unione Donne in Italia/Zveza Žensk v Italiji, ki je nastala iz GDD) v Rimu (na Montecitoriu) in 14. novembra na pobudo VZPI v Turinu.
GDD je delovalo v Italiji med leti 1943 in 1945 in je združevalo ženske, ki so se v mestih, tovarnah in na kmetih pomagale partizanskemu gibanju in bile v najrazličnejšo oporo vsem, ki so se upirali nacifašizmu za osvoboditev države izpod diktature in okupacije in za zagotovitev svobode in demokracije.
Glavni cilj teh zelo obiskanih srečanj tako v Rimu kot v Turinu je bila obuditev spomina na zgodovino, ki je bila prav tako kot zgodovina žensk, ki so se borile v partizanskih vrstah, v vseh teh letih precej zanemarjena v publicistični in memoarski literaturi, o kateri se je premalo govorilo.

Tržaško VZPI je v Turinu obravnavalo zgodovino  Trsta in je v ta namen poslalo raziskavo tovarišice Mirte Čok o vsem, kar smo doslej našli o Obrambnih skupinah žensk, nato pa je neposredno na simpoziju predstavilo pisni poseg Adriane Janežič, v katerem je podčrtano, da je bila, upoštevajoč značilnosti in posebnosti našega osvobodilnega boja proti nacifašizmu,  v Trstu, mestu, ki so ga fašisti in nacisti pustošili z ognjem in mečem, glavna organizacija OF (Osvobodilna fronta), ki je bila najbolj podobna GDD in ki je združevala v svojih vrstah tako slovenske kot italijanske ženske, ki so delovale v podporo partizanskemu gibanju in tudi v podporo manj vidnemu odporništvu in uporu proti režimu v mestu.

Poudariti velja, da so zapisi, ki zadevajo specifiko boja žensk proti nacifašističnemu zavojevalcu, tudi v naših krajih zelo pomanjkljivi in pokrajinski odbor VZPI-ANPI je zato začel z delom preverjanja virov in prvega arhiviranja, ki naj bi zagotovilo prvi pregled dokumentov že v tem letu.
 Treba bo delati na arhivskih virih, a tudi posredovati zgodbe o teh ženskah, o njihovih bojih in njihovih pričakovanjih z uporabo medijev, zlasti weba. Prav zato je eden prvih projektov, ki je še v zametkih, posvetitev ustreznega prostora biografijam teh žensk na naši spletni strani www.anpits.it.
Že opravljeno obsežno delo se prav gotovo ni končalo s proslavljanjem 70. obletnice osvoboditve izpod nacifašizma. Nasprotno, ravno to delo nas spodbuja, da nadaljujemo in odtegnemo pozabi mnoge obraze in mnoga življenja vseh tistih, ki so se borile za svobodo.

Če gre pri tem za razkrivanje spomina, kar sodi v temeljne namene vsedržavnega in tržaškega VZPI, je treba razmišljati tudi o obravnavanju današnjosti, o življenju današnjih žensk, o novih rodovih žensk, ki poznajo nekdanje težke trenutke samo iz pripovedovanja babic in prababic.
S tem se želimo zoperstaviti nekaterim vizijam sveta o ženskah (Weltanschauung), ki nam jih v tem času neoliberistične, na denarju sloneče družbe, skušajo vsiliti tudi institucionalni predstavniki in ženske med njimi: me ženske naj bi bile po tej viziji sveta “koristne “ družbi.
Če so ženske prej “proizvajale otroke” za rajh ali fašistično cesarstvo, naj bi sedaj delale za proizvajanje BDP-ja, za njegovo rast, za dvig vrednosti bruto domačega proizvoda?

Ženske nočemo biti obravnavane samo zaradi naše “proizvajalnosti”: med fašističnim dvajsetletjem so morale biti ženske doma in “proizvajati otroke”, morale so biti “plemenice otrok”, in za vsakega otroka je bila denarna nagrada. Nacistično geslo in ukaz za nemške ženske, kar je sicer veljalo tudi med fašizmom, so označevali s 3 K (Kindern, Kirche, Küche/Otroci, Cerkev, Kuhinja).

Mi želimo doseči SVOJE PRAVICE, svoje “človekove pravice”, začenši s tem, da moramo šele pridobiti za mnoge izmed nas pravico do dela (ki jo zagotavlja Ustava – tista, ki jo želijo spremeniti, a v korist koga?)
MI NE ŽIVIMO IN NE DELAMO ZA “BDP”, tudi ker vemo, da porastek BDP-ja ne bo šel v pravični meri zaposlenim, in še manj nezaposlenim ženskam, ker vemo, da so se ekonomske škarje na široko in zaskrbljujoče razpele med tiste, ki razpolagajo v državi z velikimi bogastvi – med katerimi so multinacionalke in banke – in državljani ter državljankami, ki ne razpolagajo s tem bogastvom.

Mi delamo, ker ne želimo biti diskriminirane na delu in ne v inštitucijah, mi delamo za naše dostojanstvo.
Kot ženske želimo govoriti tudi o tem, kaj pomeni beseda “TRADICIJA”, želimo razumeti, kaj nam ponujajo s to besedo in kaj ta beseda vsebuje v času “neoliberizma”, ki nas vodi iz PATRIARHATA v PATERNALIZEM, ki nas “vključuje”, a tudi “izključuje”.
Vapzarov, bolgarski pesnik, ki so ga ustrelili nacisti, je zapisal: “Stari so trdili ‘Tako je bilo, tako je in tako bo... in mi smo jezni stekli na plan, kjer nas je z rahlo sapico oplazilo neko upanje.”

Me ženske SMO za tradicijo, ki spoštujejo ČLOVEKOVE PRAVICE vseh žensk in vseh moških, SMO PROTI - in moramo se za to boriti – tradicijam tistih družb in tistih verstev in tistih zakonov, ki nam hočejo vsiliti  nespoštovanje človekovih pravic.
Idejno se istovetimo s Sicilijanko Franco Viola, rojeno leta 1947 in ugrabljeno leta 1965 pri 18. letu starosti, ki je pretrgala s “tradicijo” ter zavrnila “prisilno poroko” po “fuitini” (ljubezenskem begu) in posilstvu: to je “tradicija/navada”, ki je na Siciliji veljala še v šestdesetih letih. “Prisilno poroko” je predvideval celo člen 544 Kazenskega zakonika. S tako poroko je bilo odpravljeno kaznivo dejanje. Zakon so spremelili šele leta 1981, medtem ko so šele leta 1996 (pred 20 leti) priznali posilstvo kot kaznivo dejanje “proti osebi” in ne “proti morali”, kot je veljalo prej.

Vemo, da se je treba proti tradiciji boriti, če je ta v nasprotju z našo svobodo in pravicami, vemo, da so ženske, ki so se borile v partizanski vojni, prekinile tradicijo nevojskovanja, in da so ženske, ki so med vojno stavkale v tovarnah, prve zavrnile tradicijo podložnosti.
Zato pravimo ženskam begunkam, ženskam, ki jim družbene in verske tradicije odrekajo človekove pravice, ki jih ponižujejo in jih celo pohabljajo, da smo z njimi in z vsemi ženskami, pa naj so rojene v Italiji ali drugje, in da se zanje borimo proti vsem navadam, ki omejujejo njihovo svobodo in pravice.
Potrebno je ne le gojiti SPOMIN, temveč razmišljati o SEDANJOSTI ter najti nove cilje in nove izzive, ki nas vežejo na današnjost: vemo, da če se ne bomo soočali z vsemi ženskami begunkami in ne bomo spregovorili o naših “življenjskih modelih”, ki danes niso njihovi, bomo me vse nazadovale, ker bo nazadovala družba.

Tako kot smo nazadovale ob naraščanju “ženskih umorov” v naši državi, kjer še marsikdo misli, da je družina prostor, kjer sta ženskam zagotovljeni varnost in solidarnost: ni v VSEH “družinah” tako, če pa večji del umorov – govorimo o več kot 100 umorjenih žensk na leto v Italiji – poteka za domačimi zidovi in so delo soprogov, sožiteljev ali bivših sožiteljev. Znano je tudi, da je eden glavnih faktorjev “izbruhov” teh morilcev vezan na enakopravnost med spoloma, na željo žensk, da bi imele pravico do svojega življenja.

Pot je torej še dolga, spoznati moramo še toliko ženskih usod in z njimi seznaniti druge ter se boriti za tako družbo, kjer bodo VSEM, ŽENSKAM in MOŠKIM zagotovljene PRAVICE, kjer bo prevladala želja po MIRU v tem času VOJN, ki potekajo na vseh koncih in krajih sveta. Prav te VOJNE in razloge, zaradi katerih so izbruhnile, je treba zaustaviti, sicer bodo - ženske -spet potisnili nazaj v zgodovino.

Za zaključek bi rada omenila enega od tolikih projektov, pri katerem smo sodelovale in ki bo predstavljen na razstavi prav te dni, in sicer 8. marca v Mittelevropskem poštnem muzeju v Poštni palači v Trstu: pri njen so sodelovali dijaki in dijakinje višjih srednjih šol, Humanističnega liceja učiteljišča Slomšek, Liceja Carducci ter otroci judovske šole, poleg seveda našega združenja. Razstava obsega življenjepise žensk različnih družbenih in političnih mišljenj. To je šest žensk iz Trsta in ene iz Novare, ki so med drugo svetovno vojno vsaka na svoj način kot protagonistke prispevale v boju proti nacifašizmu. Tri izmed njih so v teh vojnih grozotah izgubile življenje: Miljčanka Alma Vivoda in Tržačanki Zora Perello in Rita Rosani. Predstavljeni bodo tudi življenjepisi štirih žensk, ki so živele v času po osvoboditvi izpod nacifašizma, med katerimi skoraj neznana Tržačanka Lucia Lupieri, ter tiste, ki so predstavljale ženske v italijanskem parlamentu: Marija Bernetič kot prva Slovenka izvoljena v italijanski parlament, Aurelia Benco in še živeča Lidia Menapace iz Piemonta, ki je aktivna v VZPI in v UDI.

Vabljeni ste, da si ogledate razstavo.
Ob zaključku tega kratkega posega bi rada opozorila sebe in vse ostale, da ni nobena pridobitev večna... ne kolektivna ne individualna, in da nobene pravice in svobode ne moremo smatrati kot dokončno pridobljene in nespremenljive v času.
Svet, družba in ljudstva so v stalnem premiku: naša dolžnost je, da pomagamo, da se bodo razvijali v duhu napredka, pravic in demokracije, in da preprečimo povratek barbarstva iz prejšnjega stoletja, ki  so ga partizani in partizanke, katerih ime nosi naše združenje, leta 1945 premagali, a ne za vedno.