Svet javnega obveščanja postaja z uvajanjem novih komunikacijskih tehnologij skrajno zapleten in problematičen. Tradicionalno novinarsko komuniciranje je zašlo v krizo, novi izrazni mediji pa delujejo kaotično. Ob vsej informacijski zmedi pa ostaja slej ko prej bistvenega pomena svoboda sporočanja kot eden glavnih pokazateljev dobrega počutja demokratičnega sistema.

To pomeni kar se da izčrpno, pošteno in korektno seznanjenje javnosti z vsem, kar posredno ali neposredno zadeva njeno usodo. Žal vemo, da ni vselej in povsod tako. V svetu javnega obveščanja prepogostokrat prevladujejo zamolčevanja, sprenevedanja, pretvarjanja in laži, kar je funkcionalno sistemu oblasti, ki z nadzorom nad javnimi občili ter manipuliranjem vesti lažje in učinkoviteje  uveljavlja svojo voljo in utrjuje svojo moč.

V svetu, ki mu vlada zakon trga in profita, so sredstva javnega obveščanja zgolj orodje v rokah oblastnikov in odraz velikih multinacionalnih finančnih korporacij, ki imajo bolj malo skupnega z demokratičnimi načeli.

V takšni stvarnosti postane navadna vest ali komentar čisto navadno tržno blago, ki se ga pač lahko kupi in proda po mili volji, predvsem pa manipulira, da se iz njega čimveč iztrži v korist redkih na škodo mnogih. Pod krinko objektivnosti in zagovarjanja splošnih interesov se skrivajo težnje po ohranjevanju in utrjevanju nekega reda, od katerega imajo koristi le nekateri, ki jim je splošna blaginja deveta briga. Včasih se je reklo, da so sredstva javnega obveščanja ogledalo družbenopolitičnih in gospodarskih razmer, danes bi lahko rekli, da je obratno, da so družbenopolitične in gospodarske razmere ogledalo sredstev javnega obveščanja, v katerem se reflektira volja po dominaciji in po vplivu na dogajanja.

Vedno znova se v tem pogledu  soočamo z informacijo, ki bi ji lahko bolj upravičeno rekli načrtna dezinformacija, pri čemer se časopisi prilagajajo težnji poročanja o senzacionalnem, kar odgovarja potrebam profita, in zamolčevanja o vitalnih problemih družbe, kar lahko škoduje interesom establishmenta. Ob straneh in straneh poročanja o škandalčkih, ki zadevajo neko zvezdnico ali priljubljenega nogometaša, naletimo običajno le na kratko vestičko n. pr. o problemu onesnaževanja okolja.

Potreba po korektni in verodostojni informaciji postaja zato vse bolj očitna. Tudi za našo organizacijo. Potrebno je zato vložiti veliko truda v iskanje pravih poti tako do izvira kot do izliva tokov vesti. To velja za učinkovitost obveščanja in informiranja tako na vsedržavni kot na krajevni ravni. Kot organizacija razpolagamo danes na vsedržavni ravni z glasilom Patria indipendente, ki izpolnjuje nadvse pomembno vlogo osveščanja in ozaveščanja ne le članstva VZPI-ANPI, temveč precejšnjega dela italijanske demokratične javnosti, in ki skuša na čim učinkovitejši način povezovati zgodovinski spomin na odporništvo in na njegove vrednote z družbenimi in političnimi potrebami današnjega časa. Glasilo, ki se je pred kratkim iz časopisne prelevilo v spletno obliko, potrjuje svojo izrazno moč, ki vliva moč in samozavest celotnemu demokratičnemu in antifašističnemu gibanju.

Na krajevni ravni je pokrajinsko vodstvo VZPI-ANPI v razdobju po zadnjem pokrajinskem kongresu po zgledu Patrie zasnovalo svoje glasilo O-44, ki skuša s svojim pisanjem o preteklih in današnjih dogajanjih prav tako prispevati, da bi se nekdanje in v današnjem času vse bolj zanemarjene demokratične in antifašistične vrenote odporniškega in osvobodilnega gibanja močneje in občutneje zarasle v tkivo današnje ošibljene družbe in pritegnile ljudi k razmišljanju o številnih problemih ter k ukrepanju za njihovo rešitev.

Bistvena značilnost glasila je njegova dvojezičnost, kar ne pomeni samo to, da je namenjen tako slovenskim kot italijanskim članom Združenja in drugim demokratom in antifašistom, temveč predvsem, da skuša utrditi razumevanje in večje medsebojno poznavanje med italijansko in slovensko narodno skupnostjo na Tržaškem ter da skuša vzpostaviti trdnejše odnose prijateljstva, sožitja in sodelovanja. 

Želja uredništva je, da bi glasilo, ki je sedaj štirimesečnik, postalo trimesečnik. Razlogi, da takšna rešitev ni ravno enostavna, so finančnega značaja, priporočljivo pa bi bilo preveriti vsakršno možnost v tem pogledu. Hkrati pa bi bilo priporočljivo, da bi k nadaljnjemu oblikovanju in predvsem distribuciji  pristopilo članstvo Združenja v večjem številu in z večjim zagonom.

Isto vlogo, čeprav z drugačnim pristopom, izpolnjuje tudi spletna stran pokrajinskega združenja (www.anpits.it), ki je nastala nekako vzporedno s papirnatim glasilom. Pri tem gre še za sodobnejši in učinkovitejši način informiranja, kar pa tudi zahteva večjo zavzetost članstva.