Za združenje, kakršno je VZPI-ANPI, ni bilo leto 2015 običajno leto, saj je potekala 70. obletnica osvoboditve izpod fašizma in nacizma.
Veliko pobud je potekalo na ravni sekcij (posebno inovativna je bila proslava sekcije s Proseka-Kontovela), druge je priredil pokrajinski odbor, vse pa so potekale predvsem z namenom, da bi  počastile tiste, ki so posvetili svojo mladost boju proti fašizmu in nacizmu za demokratično bodočnost, pa tudi da bi dale vidljivost združenju ter da bi mu omogočile širše sodelovanje z drugimi demokratičnimi organizacijami pri prirejanju pobud, ki naj bi okrepile spomin na odporništvo ter kulturo antifašizma.

V ta namen so najbolj odmevne pobude potekale v javnih prostorih tržaškega mestnega centra: Državna knjižnica, Tergesteo, Palača Gopcevich. Vse so potekale  v sodelovanju z Aned, z Anppia, z Deželnim inštitutom za zgodovino osvobodilnega gibanja v FJK, s Cgil in ob prisotnosti kvalificiranih zgodovinarjev iz naše dežele in iz drugih italijanskih mest, sindikalistov, novinarjev, kot je Furio Colombo, umetnikov (igralcev, glasbenikov, fotografov), šolnikov in študentov.

Predlogi vsedržavnega združenja partizanov Italije so bili uresničeni v različnih oblikah, s predavanji, predstavitvami knjig, debatami, izpopolnilnimi tečaji, prireditvami, razstavami, kar je bilo namenjeno tako članom in tistim, ki so od vedno blizu Združenju, kot širšemu občinstvu, ki ni nikoli manjkalo na vseh prireditvah.

Bilo je tudi več priložnosti sodelovanja s krajevnimi upravami. Naj omenimo le prispevek (skupaj z Aned in drugimi) pri postavitvi dveh zgodovinskih razstav v Rižarni pri Sv. Soboti ter pri načrtovanju novega muzeja v Rižarni, ki so ga odprli preteklega januarja.
Najpomembnejši kulturni dogodek pa je bilo vsekakor srečanje s partizani, ki so aprila lani poživili praznik osvoboditve v Tergesteu. Njihova javna pričevanja so priklicala veliko ljudi ter vzbudila simpatijo in ginjenost med njimi.

Spomladi je bil na sporedu izpopolnjevalni tačaj za šolnike in je vzbudil pozornost za nekatere vidike krajevne zgodovine (obmejni fašizem, nemška okupcija, žensko sodelovanje v odporništvu), predvsem pa je želel odpreti debato o italijanskem kolonializmu, kot glavnem trenutku italijanske in evropske zgodovine, ki mu gre nujno posvetiti vso pozornost, če želimo razumeti kulturno oblikovanje celih generacij. Šlo je za vzgojo, ki je v bistvu slonela na italijanski (lahko bi tudi rekli evropski) premoči, ki je širila in vsiljevala svojo hierarhično in rasistično vizijo sveta drugim narodom. Škodljive posledice te vzgoje, ki je trajala od konca 19. stoletja do leta 1945 (ter se nadaljevala do petdesetih let prejšnjega stoletja), so še danes zelo razširjene ter prisotne v imaginariju precejšnjega dela prebivalstva vseh držav. Gre za evrocentrično in nacionalistično vizijo današnje družbe, ki vpliva na reakcije mnogih spričo priseljevanja pribežnikov in beguncev v begu pred vojnami.

Pobude VZPI morajo spodbujati razmišljanja o temeljnih temah današnje zgodovine, da bomo bolje tolmačili in razumeli nazadujoča znamenja sedanjosti, ne da bi nas pogojevala inštrumentalna in propagandistična uporaba zgodovine s strani vprašljivih strank in politikov.
Dobro priložnost za razmišljanje o sami zgodovini Združenja partizanov v tržaški pokrajini (pa tudi drugih združenj, ki delujejo od leta 1945, kot so Anppia, Demokratična solidarnost, Aned) in celo za oblikovanje neke njegove zgodovine, ponujajo dokumenti, ki jih hrani zgodovinski arhiv VZPI-ANPI in ki je danes razmeščen po raznih sedežih, toda še nedostopen: v tem pogledu je bilo pomembno, da je Deželno arhivistično nadzorništvo pregledalo dokumentarno in fotografsko gradivo Združenja in tudi že priznalo kulturno vrednost arhiva. To priznanje naj bi omogočilo pridobitev javnih (a tudi zasebnih) sredstev za ureditev, ohranitev in za pomoč raziskovalcem edinstvenega bogastva o ključnih povojnih letih.
Premoženje dokumentov, slik, publikacij in plakatov bo v veliko korist za razkrivanje spomina na vse, ki so sodelovali v dolgem odporniškem boju v gornjem Jadranu in tvegali ali darovali svoja življenja v boju proti fašizmu in nacizmu.

To so po mojem mnenju kulturne smernice Vsedržavnega združenja partizanov Italije v prihodnjih letih: poglobiti glavne in dolgotrajnejše vozle krajevne, vsedržavne in evropske zgodovine in istočasno ovrednotiti spomin na posamezne borce za svobodo ter na partizanske edinice, ki so se borile v teh krajih in v bližnji Sloveniji.