Ko pomislim na besedo zgodovina, mi najprej pridejo na misel Egipčani, Stari Rimljani in Grki. To, kar smo se učili od osnovne šole naprej, vse do konca višje. Moje pojmovanje zgodovine pa ima vseeno tudi drugo plat, to so zgodovinska dejstva 20. stoletja, na katera se večkrat na leto spominjamo na komemoracijah in svečanostih. O tej drugi plati zgodovine se v šolah veliko manj govori; največkrat zmanjka časa, saj pride 20. stoletje na vrsto šele nekje ob koncu šolskega leta, v zadnjem letniku.

Na komemoracijah in proslavah se večkrat na leto spominjamo žrtev, ki jih je s sabo prineslo 20. stoletje. Ob žrtvah se spominjamo tudi pogumnih ljudi, ki so se borili za domovino, slovenstvo ter slovenski jezik. Od bazoviških junakov, do partizanov.
Sama doživljam pogled na ta del zgodovine kot na vrednote, iz katerih se iz dneva v dan učim in ki iz dneva v dan dajejo novo voljo in željo po ustvarjanju boljšega sveta. Morda smo mladi idealisti, a vendar sem trdno prepričana, da imamo danes vsaj nekateri mladi upanje in voljo do dela in do prizadevanja za bodočnost, ki že spet sloni na idealih: na tistih idealih antifašizma in demokracije, za katere so dali življenje številni naši predniki. Kajti te vrednote so za marsikaterega mladega še danes temelj naše družbe. V današnjem svetu, ko se demokracija ruši, človeška solidarnost pa bledi, moramo verjeti, da to ni svet, ki si ga želimo in verjeti, da ga lahko spremenimo.

Postavi se vprašanje: kako? Kako naj sredi vala pasivnosti, v katero se je najlažje zateči, ostanemo aktivni državljani, tvorci aktivnega družbenega življenja?

Prav gotovo ne samo s tem, da se na vrednote antifašizma, svobode in solidarnosti spomnimo nekajkrat na leto ob vaških spomenikih in večjih proslavah, kot sta Bazovica ali Rižarna. Antifašizem nam mora biti danes vodilo, po katerem se ravnamo v vsakdanjem življenju: to pa zahteva od nas konkretna dejanja ter uresničitev abstraktnih idej. Spomenikov imamo dovolj, morda še preveč za današnji čas, ki od nas potrebuje in zahteva solidarnost in pomoč.

Zavedati se moramo, da danes ni dovolj, da se spominjamo, ter včasih nostalgično obujamo vrednote bratstva in svobode. Te vrednote moramo danes, v času, ko se demokratična Evropa razkraja, povleči na dan, zavihati si moramo rokave in tudi sami stopiti v akcijo.
Pri tem, ko pravim, da ni dovolj, da zahajamo k spomenikom in na proslave, ne mislim, da naj tja ne zahajamo več. A kaj bodo naši pokloni spomenikom, medtem ko na tisoče beguncev potrebuje človeško roko in pomoč, medtem ko se Evropa ograjuje z bodečo žico in medtem ko vsak dan mediji polnijo strani s terorizmom?

Ni res, da sami ne moremo ničesar spremeniti. Lahko smo aktivni, lahko razmišljamo in se vključimo v tisti kanček aktivne družbene sfere, ki še vedno stremi za demokracijo in antifašizmom. Dovolite, da navedem nekaj konkretnih primerov, ki so mi blizu: danes so za moje pojme antifašisti vsi tisti, ki pred novicami o razkrajanju sveta in divjanju terorizma ne ostajajo pasivni, temveč berejo, se zanimajo in jim ni vseeno; ali vsi tisti prostovoljci, ki že mesece držijo na nogah zbirne centre za begunce, ali vsi, ki so na ulicah ali ob bodeči žici protestirali, vsi, ki jim ni vseeno za pravice istospolnih parov, vsi, ki verjamejo v enakost in človeškost in se borijo proti homofobiji.

Zame so to tudi vsi, ki ustvarjajo slovenski in kulturni utrip našega prostora, saj kultura prinaša aktiven in odprt pogled na družbo, ki je produkt vseh zgodovinskih dejanj in dejstev, iz katerih izhaja naš danes. Mi smo namreč produkt velike mešanice tržaške zgodovine, kulture, vizij in spominov. In prav na to smo lahko ponosni.

Ob vsem tem pa nas ne sme biti strah. Ne sme nas biti strah, da bodo naša dejanja nadomestila naše poznavanje zgodovine ali zahajanje k spomenikom. Vrednote se morajo namreč danes prenašati na mlajše generacije v luči družbenih sprememb in trenutka, v katerem živimo. Ta trenutek moramo ujeti, skočiti moramo na vlak in se vpeti v družbo, ki predstavlja realno življenje. Če bomo le nostalgično zahajali na proslave, in peli partizanske pesmi, bo šel ta vlak mimo nas, in z njim naš demokratični vsakdan.

Da razumemo vse to, pa ima res zaslugo nekdo, ki se je pred leti boril za slovensko besedo, domovino in kulturo: to so bili tisti partizani, na katere se tolikokrat spominjamo na proslavah, pa tudi drugje, ko poslušamo ali pojemo partizanske pesmi. Ti partizani bodo lahko za nas vedno heroji. Nihče nam ne more odvzeti vrednot, ki so nam jih posredovali ter spomina na zgodovino, ki jo nosimo v srcu kot Slovenci. Zato bodo partizani za nas vedno heroji: zato, ker so nam predali vrednote antifašizma, in s tem možnost, da preživimo v današnjem svetu, prežetim s pasivnostjo in večkrat z ignoranco.
Rada bi podala še eno misel: omenila sem, da se mi v mislih prikažejo Egipčani, ko pomislim na zgodovino, ker se v šolah večkrat le površno omenja 20. stoletje. Naša generacija, rojena v 90. letih, ima še vedno to srečo, da so nam nonoti pripovedovali o prvi in drugi svetovni vojni, partizanih in še marsičem. Danes pripovedujejo pranonoti. Bodočim generacijam ne bo nihče več pripovedoval iz prve roke. Podajanje spomina in vrednot je torej v naših rokah ter v rokah učiteljev in profesorjev. Tega se moramo zavedati in si želeti, da spomin ne umre. Kajti le tako bodo lahko številni naši predniki, ki so padli v boju za naš boljši danes, še naprej živeli skupaj z vrednotami, ki jih bodo občutili mladi. Z vrednotami, ki jih bodo mladi potrebovali, da ne bodo pasivne trhle bilke v družbi, temveč aktivni antifašisti 21. stoletja.

Skoraj sto let je, odkar so stavbo, v kateri smo danes zbrani, požgali fašisti. Minilo je stoletje, in prepričana sem, da dogodek v naši zavesti ne bo šel v pozabo, saj verjamem, da bomo zmožni prenašati spomin na vedno mlajše generacije. Poleg spomina pa je po stoletju čas, da spet dvignemo svoj glas. Lepo bi bilo, da bi se nam ob stoletnici požiga Narodnega doma uresničila tudi pravica, da ga končno dobimo nazaj. Tudi danes pa se moramo za pravico boriti, kar nas spet pripelje v začaran krog: nič ne pride samo, zavihajmo si rokave in delovno naprej.